Proslava ob praznovanju dneva žena v Senožečah
V nedeljo, 5. marca 2023, je v večnamenski dvorani Rudolfa Cvetka v Senožečah potekala proslava posvečena 8. marcu, dnevu žena, ki ga je organiziralo Društvo Dobrnič in ZZB za vrednote NOB Sežana – KO Senožeče. Program so popestrili učenci podružnične šole Senožeče, Mešani pevski zbor Senožeče in Plesno društvo Srebrna Senožeče. Govor sta imeli županja Občine Divača Alenka Štrucelj Dolgan in slavnostna govornica, zgodovinarka Anja Rože, ki je opisala predvsem vlogo žensk v narodnoosvobodilnem boju.
Govor Anje Rože:
Spoštovana županja, spoštovani občani in občanke ter vsi ostali tukaj zbrani, en lep pozdrav še v mojem imenu! Ob praznovanju mednarodnega dneva žena, praznovanju enakopravnosti, vseh dosežkov in pravic, ki so si jih priborile ženske, je prav, da se spomnimo in zavedamo, da so si te, morda danes včasih celo samoumevne pravice, prislužile postopoma, z vztrajnostjo in trdoživostjo.
Ženske so se na Slovenskem v društva združevale od druge polovice 19. stoletja in se ukvarjale zlasti z dobrodelnostjo, pomočjo revnim in onemoglim ter sirotam. Prvi slovenski ženski časopis Slovenka je začel izhajati leta 1897 v Trstu, sprva sicer kot priloga k časopisu Edinost. V njem so se kmalu začeli pojavljati spisi o ženski enakopravnosti in njenih pravicah. Pobuda za vsakoletno praznovanje dneva posvečenega ženskam pa je bila v Evropi podana slabih 115 let nazaj, in sicer na Drugi mednarodni konferenci socialističnih žensk leta 1910, njegova pobudnica je bila med drugimi tudi znana nemška feministka in socialistka Clara Zetkin. Mednarodno priznanje pa je praznik dočakal komaj leta 1977, ko ga je z resolucijo določila Generalna skupščina Organizacije Združenih Narodov.
Pri nas zlasti starejše generacije še danes rečejo, da 8. marca praznujemo »AFŽ«, torej Antifašistično fronto žena. In čeprav obstoj te organizacije pod tem imenom ni bil tako dolg kot bi si morda mislili, je pustil velik pečat vse od druge svetovne vojne pa do današnjih dni. Antifašistična fronta žena Jugoslavije je bila ustanovljena v začetku decembra 1942 v Bosanskem Petrovcu. Združila naj bi jugoslovanske žene vseh narodnosti in ver v skupnem boju za nacionalno osvoboditev in zmago socialistične revolucije. Boj proti fašizmu in nacizmu ter za neodvisnost narodov je hkrati pomenil tudi boj za žensko enakopravnost. K najpomembnejšim vlogam žensk je spadalo zbiranje hrane, sanitetnega materiala in oblačil za partizansko vojsko, skrb za otroke in prizadete v vojni, zdravstvena oskrba, kulturno-prosvetno udejstvovanje in tako dalje. V narodnoosvobodilni boj so se vključevale tudi kot oborožene partizanke, obveščevalke in kurirke.
Nekatere primorske ženske oz. mnoge še kot najstniška dekleta so v narodnoosvobodilni boj vstopile še pred kapitulacijo Kraljevine Italije, ki je na Primorskem po rapalski pogodbi in v okviru kasnejših fašističnih zakonov izvajala nasilje in represijo nad slovenskim prebivalstvom. Med borkami je bila kasnejša narodna herojinja Mihaela Škapin-Drina, njena sestra Danica in mati Ivana iz Velikega polja ter Senožejka Pepca Čehovin-Tatjana, ki se je od februarja 1943 borila v Brkinski četi, a padla že dober mesec kasneje na brkinskih Kozjanah. Poleg njih so bile še številne druge Primorke, kot so Zora Perello Godina, Elvira Vatovec, Ljubka Šorli… pa tudi take, katerih imena so nam danes manj znana ali pa nam sploh niso, ki so med drugo svetovno vojno s svojim trudom in požrtvovalnostjo prispevale k zmagi nad italijanskim in nemškim okupatorjem. Mnoge ravno te težko pričakovane zmage niso dočakale, saj so umrle pod streli okupatorja, v koncentracijskih taboriščih ali kot posledica mučenja.
Dober mesec po kapitulaciji Italije, se je 16. in 17. oktobra 1943 tudi na Slovenskem, v Dobrniču odvil 1. kongres Slovenske protifašistične ženske zveze z zadanimi istimi nalogami kot jugoslovanska ženska organizacija. Izvoljeni ožji odbor so sestavljale predsednica Angelca Ocepek, sekretarka Mara Rupena-Osolnik, urednica Naše žene Zima Vrčaj-Holly, Helena Puhar, Mica Draksler in Francka Šobar. Tudi na Primorskem so se pospešeno vzpostavljali terenski in rajoski odbori ženske zveze, 1. pokrajinska konferenca pa je potekala na Štjaku, v prostorih osnovne šole, 2. in 3. februarja 1944. Kljub nevarnosti so se konference udeležile številne ženske iz vseh koncev Slovenskega Primorja. Sklepe in odločitve iz konference ter naloge, ki so si jih zadale v boju proti okupatorju, so udeleženke ponesle v svoje kraje širom Primorske.
Po vojni, ko je tudi za ženske v Jugoslaviji napočila udeležba na volitvah v ustavodajno skupščino, je Vida Tomšič v Naši ženi volivke nagovorila z naslednjimi besedami: »Naša enakopravnost ni bila pridobljena za zeleno mizo, ampak v enakopravnem boju za svobodo. Enakopravnost žene, naša volilna pravica, naše sodelovanje v oblasti je prav tako zgrajeno na trpljenju in krvi vseh.« (Naša žena, št. 9, letnik IV). Kot pa je dejala na zadnjem kongresu AFŽ Jugoslavije leta 1953 je bil za prizadevanje uzakonitve enakopravnosti žensk potreben še dolg, zavesten in vztrajen boj v prihodnosti. In od takrat lahko optimistično rečemo, da so se do danes stvari spremenile na bolje, vendar je še veliko prostora za izboljšave.
Naj nam bo tako pot, ki so jo tlakovale ženske in dekleta, po imenu bolj ali pa manj znane, ki so na tak ali drugačen način prispevale k temu, da lahko danes živimo v demokratični Republiki Sloveniji, vedno v spominu, naj bo ta pot v poduk in spodbuda mlajšim in bodočim generacijam. Za ohranjanje in razvijanje spomina na udeležbo žensk v NOB pa danes posebno skrb posveča tudi društvo Dobrnič.
Za konec pa… že v naprej čestitke vsem ženskam ob dnevu žena in upam, da 8. marec preživite kar se da lepo!
